BIOGRAFIJA
Odlomki iz knjige: Ivan Sivec, VSI NAJBOLJŠI MUZIKANTI - I. del
Razvoj naodnozabavne glasbe od začetkov do leta 1973
Prvič je ansambel Franca Miheliča pod tem imenom zaigral leta 1968 – kot trio – kot trio s pevcema pa je zmagal na tekmovanju na Barju leta 1970, zato uradno štejejo letnico 1970 za začetek zaznavnejših skupnih uspehov. Za to glasbeno skupino je značilna izvirnost oziroma zapolnitev prostora med Avsenikom in Slakom. Zaradi velike nenaklonjenosti tedanjih medijev se je izredno težko prebila na površje. Osrednja osebnost Franc Mihelič je prehodil dolgo pot do radia in televizije, po začetnem uspehu pa tudi bliskovit vzpon med najboljše.
Franc Mihelič se je rodil 3. 3. leta 1949 v Sodražici v Ribniški dolini. Njegov oče je bil godec, ki je veliko igral po ohcetih, prav tako pa se je z glasbo pred Francem veliko ukvarjal tudi štirinajst let starejši brat Milan. Vendar pa je bilo za Milana glavno, da je zabaval občinstvo, ni pa se potrjeval kot avtor melodij, prav tako ni imel želje, da bi nastopal na radiu.
“Oče je bil zanimiv človek. Veliko je z diatonično harmoniko igral po ohcetih, v svoji mali delavnici – kjer je izdeloval obode za sita – pa je rad harmoniko tudi sam popravil. Spomnjam se, da sem kot začaran že kot devetletni, triletni otrok sedel pri njem in ga občudoval. Večkrat je kakšno staro harmoniko kupil, jo iz lastnega veselja temeljito popravil, potem pa prodal.”
Franc Mihelič je tako svojega očeta videl igrati le tedaj, ko je doma ob popravilu preizkušal harmoniko.
“Ko mi je bilo štiri leta, sem mu nekoč – ko so šli vsi k maši – zmaknil harmoniko in na njo sam od sebe zaigral neko pesem. Natančno se več ne spominjam, katero, vem pa, da so ljudje, ki so šli od maše, govorili: Poglejte, mladi Mihelič igra! Oče pa bi me kmalu naklestil!”
Brat Milan je imel 80-basno klavirsko harmoniko, ki je bila za mlajšega bratca seveda veliko prevelika. Franca je sicer ves čas mikala, vendar je bila zanj nedostopna.
“Najbolj sem užival, ko sem pri sosedu na radiu poslušal – doma še nismo imeli radijskega sprejemnika – harmonikarja Avgusta Stanka. Ko pa sem prvič zaslišal Avsenike, se mi je zdelo, da so se nebesa preselila na zemljo. Skupinsko smo poslušali vse radijske oddaje z domačo glasbo. Ko je bil na sporedu Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, je bila vas prazna. Vsi so hitreje pohitel domov s polja ali z gozda. Četrtek zvečer je bil za vse na vasi pravi vaški praznik.”
Doma so tudi veliko prepevali. Posebno mama je lepo pela. Pa tudi brat Milan je imel dober posluh in je rad pel predvsem ljubezenske pesmi.
“Kot otrok sem si naredil kar sam svojo harmoniko in ‘igral’ nanjo. Za harmoniko mi je solnica in meh iz papirja. Vlekel sem jo sem ter tja in ob tem tako prepeval, da se je slišalo vse do gozda.”
V nedeljo popoldne je rad poležaval pod hruško in se brez strokovne pomoči ukvarjal z notami. V mislih si je kar sam zamišljal, kaj predstavljajo bratove note in je po njih sam od sebe – po svoje – igral.
Kot šestletni otrok je prvič vzel v roke tujo harmoniko. V sosednji vasi Jelovec je skupaj z drugimi otroki igral nogomet. Naenkrat se je žoga odbila tako, da je moral ponjo prav do hiše – do Bregarjevih.
“Obstal sem kot vkopan. Ko sem žogo pobiral, sem zagledal na omari veliko svetlečo harmoniko. Noge nisem mogel več premakniti. Priatelji so me priganjali, naj vrnem žogo, jaz pa sem kar stal n stal… Stal toliko časa, da je prišla iz hiše gospodinja in me vprašala, ali se ne bom naprej žogal s prijatelji. Boječe sem odkimal in še naprej motril harmoniko na omari. Bila je dvovrstna diatonična harmonika. Gospa Bregarjeva je bila tako prijazna, da jo je vzela z omare, prišel pa je tudi njen sin, enako star kot moj brat, ter mi na veliko veselje pokazal, kako se raztegne meh, kje je treba pritisniti na tipke, kaj je pomembno za igranje. Še tisto popoldne sem znal zagrati na Bregarjevo harmoniko neko narodno pesem od začetka do konca.”
Tako s se Miheličeve igre z žogo nahitro nehale. Stokrat raje se je hodil sam od sebe dan za dnem k Bregarjevim učit igranja na harmoniko.
Ko je oče to zvedel, je bil hud:
“Še enega godca pa že ne bomo gledali pri hiši. Saj imamo že z Milanom včasih preveč težav.”
Francetov brat Milan je bil namreč velik veseljak: ko je gral, ura zanj ni bila noben gospod.
Franca pa to ni odvrnilo od harmonike. Sam se je izuril igranja na harmoniki tako temeljito, da nihče drug ni znal tako lepo zaigrati Zlatih časov. Zlati časi, kam hitite, se gotovo spremenite… je odmevalo vse dni z Bregarjeve klopi.
Seveda je bil čas igranja pri Bregarjevih kljub temu omejen. Zato si je Franc izmislil, da je treba harmoniko popraviti. Izgovoril se je, da jo bo odnesel očetu. Rad bi pač več vadil – doma.
“Bregarjevi so mi to dovolili, čeprav so vedeli, koliko je ura. Ko sem harmoniko nesel domov, se mi je zdelo, da nesem cel svet. Doma mi je mama povedala, kako oče igra z basi, pa tudi oče mi je potem vendarle pokazal.”
In tako je Franc Mihelič imel leta 1955 svoj prvi javni nastop. Na Bregarjevem skednju! Prišli so ga poslušat vsi bližnji vaški otročaji.
Ker je pridno pobiral krompir, mu je oče kupil orglice Pastirček Melodije Mengeš. Še tistega dne, ko jih je dobil, je igral nanje vse, kar je znal do tedaj.
V prvem razredu osnovne šole je učiteljica vprašala, če zna kdo igrati na kak inštrument. Franc se je javil, da zna na harmoniko.
“Pa jo imaš doma?”
“Nimam.”
V mislih pa je imel 24-basno klavirsko harmoniko Mesarjevih iz Sodražice. V šoli so mu dali note – čeprav se ni spoznal nanje – in doma se je v enem dnevu naučil zaželjeno skladbo za proslavo. Pri Lovrenčiču pa si je sposodil dvovrstne orglice in tudi nanje zaigral eno pesem. Imel je pač izreden posluh in se je vsake pesmi naučil nenavadno hitro.
“Potem so v šoli kupili električni harmonij. Ves čas sem premišljeval samo to, kako bom med glasbenim poukom in odmorom lahko igral nanj. Učitelj Bavdek je samo zažvižgal melodijo, pa sem jo že znal zaigrati.”
Pri Lovrenčičevih je vadil tudi tamburaški orkester. Franc je bil pri njih kuhan in pečen. Kars am od sebe se je naučil igranja z bisernico, pa tudi na bugarijo in berdo. Z bisernico je s tamburaši nastopil tudi v Ribnici. Občasno so s fanti iz tamburaškga orkestra zaigrali sami sebi v veselje. V takem primeru je Franc najraje zagrabil tudi harmoniko.
“Potem sem odkril tudi kitaro. Pri sosedovih Peruškovih sem postavljal keglje, za zaslužek pa sem si kupil njihovo staro kitaro. Doma sem toliko časa hodil sam v izbo, da sem se naučil do potankosti igrati tudi nanjo. Sam sem jo tudi uglasil. Brez inštrumenta za uglasitev, brez knjige, vse po posluhu.”
V petem razredu osnovne šole je imel Franc Mihelič že svoj prvi ansambel: sošolca sta igrala na berdo in kitaro, sam pa na harmoniko. Ravnateljica Zinka Benulič je bila nad mladim triom nadvse navdušena. Predlagala je, da bi šel Franc na avdicijo za radijsko oddajo Veseli tobogan.
“Klavirsko harmoniko sem dobil pri Starčevih. Na avdiciji sem zaigral svoji prvi dve skladbi: V sodraškem parku in Na majskem izletu. Bil sem seveda sprejet. Nikdar ne bom pozabil, kako sem bil vesel pisma od prijazne gospel urednice, Bože Novak, z Radia Ljubljane. Zdelo se mi je, kot bi m pisal sam bog.”
Naslov svoji drugi skladbi je dal pravzaprav na avtobusu. Zdelo se mu je, ko so se iz Sodražice peljali proti Ljubljani, da je na čudovitem majskem izletu.
“Mesec dni po uspešnem nastopu na Veselem toboganu sem spet dobil pismo iz Radia. Prosili so me, da bi nastopil še enkrat, ker sem prvič požel toliko aplavza.”
Na Veselem toboganu je Franc Mihelič nastopil kar petkrat. Glede na tak uspeh se je tudi oče omečil in mu kupil harmoniko – klavirsko.
“Ko mi jo je prinesel, sem jokal od sreče. Kar na cesti sem igral toliko časa, da sem zamudil še pouk v šoli. Harmonika je bila zame največje bogastvo.”
Bolj kot klavirska pa ga je pritegovala diatonična. Zdelo se mu je, da zveni bolj domače, bolj slovensko, bolj po njegovi duši. Zato je vse prihranke – tudi za malice z izletov – hranil za frajtonarico.
“Rad bi se izpopolnil v glasbeni šoli, rad bi postal radiotehnik oz. akustik, pa nisem imel možnosti. Ko so na šolo prišli iz Metalke, da potrebujejo več prodajalcev, nudijo pa vso oskrbo v internatu v Ljubljani, sem se odločil za ta poklic.”
Seveda tudi v ljubljanskem internatu ni šlo brez harmonike. Pravzaprav je ves čas igral na obe: diatonično in klavirsko. V internatu je bil z njim tudi sošolec Milan iz Sodražice, ki je igral na kontrabas. Skupaj z njim – še večkrat pa sam – je Franc kar med šolskim letom igral v gostilni pri Kropcu, v Mali Slevici.
“Obema se je splačalo. Gostilničar je vedel, da dobro igram in tudi prijetno pojem, zato je imel vedno nabito gostilno, sam pa sem dobil en večer več v klobuk, kot je znašala mesečna nagrada za trgovskega vajenca.”
Igral in prepeval je predvsem Slakove skladbe, pa tudi narodne in zabavne. V tistem času so bile zelo priljubljene mehikanske pesmi. Da bi se bolje slišalo, si je kupil novo ozvočenje – 15 wat-no. To je bilo za tiste čase že kar nekaj. Denar mu je posodil oče. Takoj, ko ga je zaslužil, mu ga je do zadnjega dinarja vrnil.
“Spominjam se, da sem nekoč ušel iz internata, ker me v soboto niso pustili na igranje. Oče je bil tedaj že na moji strani. Prišel me je opravičit. Rekel je, da imam glasbo pač rad in da se to ne bo poznalo pri učenju.”
Med adventom – ko ni igral na Mali Slevici – je igral v gostilni na Turjaku.
“Potem so prišle v Centromerkur 120-basne hohnerjeve klavirske harmonike. Hodil sem jih gledat dan za dnem. Še danes se spomnim cene. Bile so po 521 600 dinarjev, torej več kot pol milijona. Napel sem vse sile, da sem jo kupil.”
V internatu so medtem ustanovili prvi trio – trio Franca Miheliča. Harmoniko je igral seveda Franc, kitaro Boris Fojkar, kontrabas pa Milan Vesel. Vadili so v foto sobi.
“Kadar sta bila kolega premalo vztrajna, sem ju kar zaklenil v sobo, da sta se res naučila dobro.”
Za silvestra leta 1966 je trio Franca Miheliča že igral na Turjaku. Sam je tudi bil ves čas zadolžen za petje. Spomladi in poleti leta 1967 so ves čas igrali že na veselicah, tudi po deset ur. Poleg Slakovih so igrali in prepevali še Avsenikove skladbe in mehikanske pesmi in že nekaj svojih. Zelo piljubljene pa so bile tudi slovenske popevke, kot so Tam, kjer sem doma, Leti, leti lastovka. Na veselicah se je zbralo že do tisoč ljudi. Pravzaprav so se kar trgali zanj.
Potem je prišlo do srečnega srečanja s pevcema Bernardo in Francem Lovšinom. Pisalo se je leto 1968.
“Pravzaprav ni šlo za naključje. Od fantov sem že prej ujel na ušesa, da v Rakitnici zelo lepo pojeta neka sestra in brat, ki se pišeta Lovšin. Prepevala sta sama, brez spremljave, na proslavah in drugih prireditvah.”
Trio Franca Miheliča je za isto nedeljo dobil ponudbo za Sodražico in za Rakitnico. Kljub temu, da so mu doma ponujali več denarja, se je odločil za Rakitnico, ker je upal, da bo srečal pevca, o katerih se je veliko govorilo po Ribniški dolini.
“Ves čas sem bil nestrpen, če ju bom ugledal. Že med obešanjem zvočnikov po jablanah sem pazil na to, kje bi lahko bila. Nekdo mi je že pred začetkom pokazal z roko Bernardo. Pobirala je vstopnino za plesišče. Ko pa se je ples razvil, je šla tudi sama plesat – z bratom.”
Naenkrat se je na odru pojavil brat Franca Lovšina Milan in neznanemu godcu dejal:
“Moja sestra Bernarda in brat Franc znata zapeti nekaj pesmi. Pravijo, da nista tako slaba. Ali bi lahko zapela vsaj eno ali dve v mikrofon?”
Mihelič je komaj čakal na to. Takoj so skupaj zapeli in zaigrali Slakovo priredbo narodne pesmi Pod to goro zeleno, pa priljubljene Kovačičeve melodije Rekel mi je, Fantič moj, kaj mi lažeš…
“Občinstvo je ponorelo. Takšne veselice še nisem imel. Sploh nas niso hoteli spustiti domov. Sam pa sem tudi kar plaval v oblakih – Lovšinov duet je zvenel čudovito, pa tudi Bernarda kot dekle mi je bila prvi hip nadvse všeč…”
Dogovorili so se za skupne nastope ob sobotah in nedeljah na Ortneku, v gostilni pri Matjaku. Gostilna je bila vedno nabito polna do zadnjega kotička.
Potem je Franc Mihelič dobil poziv k vojakom… Decembra je odšel v Mostar in kasneje je bil premeščen v Sarajevo. Vzpon ansambla je bil prekinjen, na srečo pa ni bila prekinjena ljubezenska vez med Francem in Bernardo.
“Ves čas sva si dopisovala. Že od vojakov sem ji vse natanko opisal, kako bomo po vojaščini začeli s snemanjem, kako bomo posneli svojo prvo ploščo, kako bomo postali znani po vsej Sloveniji.”
Bernarda ga je zvesto počakala, pa tudi njen brat Franc je komaj čakal, da sta se oba – tudi on je med tem odšel služit domovini – vrnila od vojakov. Trio se je medtem nekoliko spremenil: bas je še vedno igral Vesel, kitara pa je pela v rokah Benjamina Ličerja, ki je prej igral pri Rdečih dečkih.
Jeseni leta 1970 je bilo na Barju veliko tekmovanje narodnozabavnih ansamblov. Lojz Lukež je organizatorju Lojzetu Rozmanu kar sam od sebe prijavil tudi ansambel Franca Miheliča. Nastopajoče je ocenjevala desetčlanska radijska komisija, med katero so bili tudi znani Tomaž Tozon, Vinko Rojc, Marjan Stare, Borut Finžgar.
Ansambel Franca Miheliča je zaigral dve skladbi, in sicer Spomin na domovino – s klavirsko hamoniko – ter polko Na veselici z diatonično harmoniko.
“Vsi člani - razen enega – so nam dali za oceno same desetke. Celo komisija je bila tako navdušena, da je kar sama od sebe vstala in nam zaploskala. Zmagali smo brez konkurence…”
Po zmagi je občinstvo zahtevalo, da zaigrajo še eno skladbo. Pa so jo. Prvič. Na travni gori. Franc Mihelič se jo je spomnil kar na odru.
Naslednjega dne je prišel urednik Tomaž Tozon k Francu Miheliču – tedaj je stanoval pri sestri v Laščah – in mu predlagal, da bi nastopil v oddaji Koncert iz naših krajev v Dolu pri Ljubljani. Zaigrati pa so morali štiri skladbe. Dodali so še Mornarčka, pa je šlo.
Tako šteje ansambel Franca Miheliča kot rojstni datum prvi radijski nastop v javni oddaji Koncert iz naših krajev. To je bilo 1. Septembra 1970.
“Pa bi lahko kaj posneli za radio?” je po koncertu previdno vprašal Franc tonskega mojstra Boruta Turka.
“Bi,”mu je odvrnil snemalec. ”Z vašo kakovostjo lahko.”
In tako so dobili svoj prvi snemalni termin. 2. Novembra 1970. Ker se je bilo treba dobro pripraviti, so vadili pri Miheliču tudi na dan vseh svetih -1.novembra. Na snemanje sta odšla s Francem in pevcema Boris Gorjanc in Milan Vesel, vendar sta posnela prve studijske posnetke izkušena glasbenika Pavle Oman in Janez Lužar. Urednik Tozon je bil prenatančen, da bi lahko pri kitaristu in basistu zamižal na eno oko.
V tistem času so bila vrata do uspeha tako na radiu kot v produkciji plošč močno zaprta. Večina urednikov je menila, da gre za nekakovostno glasbo, ki nima prihodnosti.
“Previdno sem šel vprašat urednika Borisa Kovačiča na produkcijo RTB, ki sta jo zastopala on in njegova žena Stanka, če bi lahko posnel svojo ploščo. Spomnim se, da se je usedel za klavir in nanj zaigral mojo skladbo V prelepem majskem dnevu. Na klavirju je zazvenela božansko. Gospod Kovačič pa je bil tudi izredno pošten in odkrit človek. Rekel mi je: Franc, to pa je odlično! In takoj sva se zmenila za ploščo.”
Boris Kovačič je poklical tudi prvega Miheličevega tekstopisca – Ivana Malavašiča. Čez noč so nastale prve skupne pesmi, kot so V prelepem majskem dnevu, Dekle iz Ribnice, Se Ribničan spremenil ni… Slednja je bila tud naslovna na plošči.
Plošče so šle v promet kot sveže žemlje. V dobrih dveh mesecih je prva plošča dosegla zlato naklado.
K Francu Miheliču je prihitel direktor Jugotona s trikrat boljšo ponudbo. Takoj bi mu dal 18% od neto cene, obljubil mu je tudi veliko reklame in naklado sto tisoč izvodov.
“Kako pa ste me našli?” ni šlo v račun Miheliču.
“Dober glas seže v deveto vas. Po Jugotonu se že govori, da se je v Sloveniji spet pojavil neki noi Slak!”
Franc Mihelič je bil nadvse pozoren tudi na petje in na besedila. Zdelo se mu je, da morajo biti teksti nekoliko modernejši, bliže njegovi mladosti, predvsem pa pevki Bernardi. To je povedal radijskemu redniku Kajetanu Zupanu.
“Čakajte, morda bi vam pa Sivec – ki je vaših let – lahko napisal kaj sodobnejšega. Odpeljal vas bom k njemu – dela v radijski razdelilnici kot tehnik – pa se sama dogovorita naprej.”
Ivan Sivec je do tedaj pisal le za ansambel Franca Flereta. Ker pa je Flere ustvarjal zelo počasi, večkrat pa ga je tudi po muzikantsko zaneslo, se je Sivec resnega Miheliča zelo razveselil. Še tisti teden sta nastali dve besedili: Utrinek in Dolina Ribniška.
Na Sivčeva besedila je Mihelič res z lahkoto ustvaril odlično glasbo.
“Kaže, da sem tak človek, da mi pogosto dobro besedilo da pravi navdih. S Sivcem sva ustvarila čez sto najlepših skladb. Tudi drugače sva se odlično ujela. Kadar sem glasbo napisal naprej, je nanjo vedno naredil izvrstno besedilo. Postali smo pravi družinski prijatelji. Skupaj sva rastla in dosegla viden uspeh.”
Plošče in kasete so se kar vrstile. Po tedanji šegi so bile vmes tudi dvojne plošče oz. dvojni album. Za Lužarjem je več kot desetletje igral kitaro Ludvik Trškan, odličen kitarist iz Ljubljane, od leta 1981 pa igra kitaro Milan Kokalj iz Moravč, ki pomaga tudi pri petju. Nepozaben je njegov basovski pevski vložek v pesmi Vsi nap les.
Sedem let je igral bas Silvo Šink iz Mengša, sedem let pa Sašo Vavpetič iz Moravč, Pred tem je igral bas Frančev brat Milan, ki je rad poprijel tudi za klavirsko harmoniko. Od leta 1994 igra bas Andrej Zupanek, ob razširitvi ansambla v kvintet pa sta igrala tudi brata Zeme: Andrej trobento, Bojan pa klarinet. Občasno so igrali v Miheličevem ansamblu tudi drugi glasbeniki, vendar niso snemali novih posnetkov.
Ansambel Franca Miheliča je bil med prvimi, ko je po velikem bumu igral pozimi po vaških odrih koncertno. Ivan Sivec je skupaj z igralcema Janezom Hočevarjem-Rifletom in predvsem s Sodražčanom Branetom Ivancem pripravil leta 1975 Veseli večer po ribniško. Smiselno se je prepletala glasba s humorjem, od srečanja Fanta z dekletom do poroke in do zakonskih težav.
Brane Ivanc je najbolj vžgal s pripovedovanjem ribniških ljudskih šal, sam pa je tudi zaigral in zapel Na Dolenjskem svoj vikend imam.
Ansambel Franca Miheliča je osvojil tako rekoč vse slovenske kraje, s pomočjo Petra Lanzingerja pa tudi italijansko Južno Tirolsko in Avstrijo. S tem se je ansamblu odprla pot v zahodno Evropo. Postal je poklicni ansambel, ki ima letno od 150- 200 nastopov doma in v tujini.
Ansambel Franca Miheliča se je leta 1977 odšel tudi na poldrugi mesec trajajočo turnejo po ZDA in Kanadi.
Velika posebnost pa je Miheličeva diatonična harmonika, ki je naredila v igranju pravo malo revolucijo. Znano je namreč, da Franc Mihelič igra diatonično harmoniko petprstno.
“Tako imenovani ‘Slakov dodatni gumb’ sem osvojil zelo hitro. Sam pa sem predlagal izdelovalcem hamonik, da dodatni gumb preglasijo tako, da bodo ob raztezanju meha prihajali iz harmonike različni toni. Ker mi je zmanjkalo tonov v nižinah, so izdelovalci harmonic – najprej Ivan Kapš iz Mengša – naredil harmoniko s toni v nižinah, na moj predlog dodali še en gumb. S tem sem dosegel, da se je dalo na trivrtsno harmoniko zaigrati v štirih durih. Nekaj časa ni znal nihče igrati na tak način.”
Slavko Avsenik je ob Miheličevem igranju izjavil:
“Da je diatonična harmonika res pravi inštrument, nam je po Slaku dokazal šele Franc Mihelič, ki igra nanjo tako kot jaz na klavirsko. To je velik napredek za vso glasbo!”
Večina mladih godcev zato skuša posnemati Miheličev način igranja. Na tekmovanjih godcev skoraj ni mladega glasbenika, ki se ne bi poskušal z njegovo skladbo. Način igranja na diatonično harmoniko pa je zdaj predvsem Miheličev.
Franc Mihelič je ustvaril čez tristo izvirnih skladb, ki so posnete na devetindvajsetih ploščah in kasetah. Vse so izšle v zlatih nakladah tako doma kot v tujini.
Ob vprašanju, zakaj se je odločil za razširitev tria v kvintet, oz. če je želel postati drugi Avsenik, pa se samo zasmeje:
“Kja pa! Zdelo se mi je samo, da s triom nisem še vsega povedal. Res pa je, da določene skladbe posnamem samo s triom, določene pa lepše zazvenijo v kvintetu, pa tudi diatonično harmoniko včasih zamenjam s klavirsko, tako da poslušalcu ne bi bilo nikol dolgčas.”
Leta 1997 se je vrnil k triu.
Ansambel Franca Miheliča je posnel osem samostojnih televizijskih oddaj pr nas, v tujini je nastopil na vseh pomembnejših radijskih in televzjskih postajah, med drugim tudi sedemkrat na osrednji avstrijski oddaji Senik z godci oz. Musikantenstadl. Igral je tudi za Tita, Kardelja in druge državnike, večkrat pa je zastopal tudi Slovenijo na mednarodnih festivalih. V zagrebški oddaji Dober dan, Jugoslavija pa je bil verjetno najpogostejši gost.
Od leta 2000 v ansamblu igra na kontrabas sin Franca Miheliča Tadej. Leta 2005 pa je Bernardinega brata zamenjal Ivan Hudnik. |